Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja

Nataša Velikonja
pesnica, esejistka in lezbična aktivistka
Pojdi nazaj

O skupni točki

Kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Družbe se prelamljajo. Kako se odzivati na družbeno heterogenost? Kako se odzivati nanjo, ko je njena podlaga predvsem razredna pozicija? Kako se odzivati na razredno razdeljen svet? Z razredom mislim na vsako razlikovalno in predvsem hierarhično postavljeno družbeno kategorijo, pa naj jo opredeljuje ekonomski položaj, kot najpogosteje razumemo razred, ali pač simbolni, identitetni označevalec, ki pa ima prav tako realno mesto v družbeni stratigrafiji. Kako se odzivati na svet, v katerem katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe?

Eden od projektov za ozaveščenost o družbeni heterogenosti so bile identitetne politike. Nova družbena gibanja so od poznih šestdesetih let 20. stoletja – v prostoru Slovenije od osemdesetih let – opozarjala, da je univerzalni subjekt zastavljen v preseku dominantnih spolnih, seksualnih, rasnih, razrednih označevalcev, da pravzaprav ni univerzalen, temveč partikularen, da je njegova zastavitev pristranska in da postavlja v manjšinsko pozicijo, skratka, izključuje, celo vrsto družbenih skupin. Predlog novih družbenih gibanj je bil torej dvig zavesti o homofobiji, rasizmu, seksizmu v obči družbi, predvsem pa oblikovanje vključevalne družbe.

Toda projekt novih družbenih gibanj nikdar ni zaživel, kot je bil zastavljen. Preobrat se je najprej zgodil, ko so izključene skupine zaradi nujne samozaščite ustvarile iz identitetnega označevalca esencialistično subjektiviteto. Nato so strategije identitetnih politik z vsem frustracijskim nabojem vred prevzele desne politike in ustvarile konstrukt belske večine. Tu smo danes. Desni sunek je tako močan, da sta se politikam identitet začela nekritično odrekati liberalni in celo levi del družbe. Profesor na newyorški Kolumbijski univerzi Mark Lilla v letos objavljeni razpravi Nekdanji in prihodni liberalec: Po politikah identitet očita ameriškim demokratom, da so leta 2016 izgubili volitve zaradi razdrobljenosti volilne populacije, ki jo je ustvarilo njihovo osredotočenje na manjšinske identitete, na ženske, Afroameričane, LGBT-skupnost in druge, s čimer se večinski volivec ni mogel identificirati. Rezultat naj bi bile izgubljene volitve in Donald Trump kot predsednik ZDA.

Se pa je v bran identitetnim politikam postavila publicistka Naomi Klein, ki v lani izdanem delu Ne ni dovolj analizira isto obdobje, čas po Trumpovi izvolitvi. Klein jasno zapiše: naučili smo se dvojega: prvič, da ne smemo – še posebej v času neoliberalne ekonomske krize in padca zaposlitvene varnosti – nikoli podcenjevati moči sovraštva do drugega, do muslimanov, žensk, Mehičanov, beguncev, na katerem je Trump gradil svojo volilno bazo, ki jo je tako predstavljala prav ta belska večina, tako imenovani delovni volivci, s hkratnim vračanjem belskosti. Klein opozarja na problem delovnih volivcev, ki torej volijo osebo, ki direktno povzdiguje rasno, spolno, etnično sovraštvo, kajti, kot opozarja Klein, tudi ta vprašanja so pomembna. »Zato je kratkovidno, če ne celo nevarno,« poudarja Klein, »pozivati liberalce in progresivce, naj opustijo fokus na identitetne politike in se namesto tega osredotočijo na ekonomske in razredne – kajti ti dejavniki niso ločeni.« Napaka Hillary Clinton ni bila identitetna politika, njena pozornost na kategorije spola, seksualnosti in rase, temveč njena in demokratska naslonitev na neoliberalne ekonomske politike. Zato ni imela verodostojne ponudbe za belske volivce. Naomi Klein zato predlaga, naj opustimo tekmo med različnimi temami, denimo identiteta versus ekonomija, temveč začnimo raje poudarjati razumevanje intersekcijskosti, prepletenosti oblik zatiranja. Skratka, stari razredni boj naj vključuje družbeno heterogenost, tudi tisto, ki se pne prek identitetnih označevalcev. Povsem se strinjam z njo. Teh polemik je sicer ogromno in pomenijo sámo jedro akcijskih analiz glede spopada z desnim populizmom ali oblikovanja levega populizma. Tu sem navedla le dve najaktualnejši deli.

In tudi v umetnosti je tako: kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Kaj naj umetnost govori v razmerah razredno polarizirane družbe, če so v temelju polarizacij tudi rasizem, homofobija, seksizem? Odgovorov je mnogo: nekateri umetniki in umetnice se politizirajo, postajajo družbeno angažirani, njihova umetniška dela so politične intervencije. Lep primer je Slovensko mladinsko gledališče, ki vabi v novo sezono z jasnim sloganom »Jaz, umetnik. Jaz, državljan.« Vloga umetnika, umetnice je tudi vloga državljana, državljanke. SMG je na plakatih slogan še izostril: »Jaz, umetni_. Jaz, državlja_.« in s tem razpravo o vlogi umetnosti direktno povezal še z aktualno razpravo o načinu (ne)označevanja spolov. Odlično.

Zdi se, da se tudi avtorski kolektiv Beton Ltd., njegova ekipa, Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, z novo predstavo Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja, ki je bila premierno uprizorjena v okviru festivala Mladi levi 30. avgusta 2018, umešča v prav ta kontekst. Predstava, kot so zapisali v predstavitvenem letaku, postavlja v ospredje velika pričakovanja, ki jih imajo člana in članica kolektiva do sebe, ter pričakovanja, ki jih do njih goji občinstvo. Kaj občinstvo pričakuje? O čem naj kot umetniki govorijo? Ali zadostujejo na odru »kot zgolj in samo igralci«? Kaj lahko reprezentirajo, saj to, kar so, »očitno ni več dovolj«?

Vez, ki povezuje to predstavo z mojimi zgornjimi izpeljavami o identitetnih politikah, je nadaljevanje njihovega predstavitvenega teksta: »Niso prestali hude naravne katastrofe, vojne v tretjem svetu, niti jih ni prizadela zadnja finančna kriza. Niso ne zares mladi ne zares stari. Niso nobena od ranljivih skupin, po katerih hlepijo mednarodni gledališki festivali. Ugotovijo, da so pravzaprav oni tisti beli, heteroseksualni, privilegirani in nadreprezentirani. In da to de facto so, česar ni mogoče spremeniti.« In se vprašajo: »Ampak za kaj so krivi in komu so odgovorni? In komu o svojem urangstu sploh govorijo z odra? Stara publika še zadostuje za nove predstave? In kaj sploh lahko še povedo?«

Lahko bi polemizirala s pozicijami, ki jih kolektiv Beton ponuja v predstavi: da so zgolj projekcijska platna za velika pričakovanja, da se torej njihov odnos do gledalstva lahko izteče zgolj v dobrikanje, kar potem na umetnikovi strani sproži zatajevano agresijo, vse skupaj pa, razumljivo, privede do blokade med igralci in publiko. Tudi krovni imenovalec, ki ga ponudijo pred koncem predstave, mi vsi smo nesrečni, zahteva premislek. Eksistencialna tesnoba, urangst, je eno, strukturna neenakost in sistemska represija pa nekaj povsem drugega. To nikakor ni tekmovanje v bolečini, toda vir nesreče ni tako zanemarljiv detajl. Včasih se mu reče pogrom. Nadalje: lahko bi polemizirala z njihovo deklaracijo, kaj lahko kot umetniki naredijo: »Ostala jim je samoprovokacija. Sestop v ludus, v temelje igralskega poklica. Kako spregovoriš, potem ko si povedal vse? Tako da poskusiš skoraj brez besed povedati bistvo.«

Kaj pravzaprav pomeni, da te katastrofe, četudi te neposredno ne zadenejo, ne zadevajo? Ali se ob posurovelih družbenih realnostih spreminjaš kot umetnik, umetnica? Ali je homofobija problem le homoseksualcev in lezbijk? Ali je rasizem problem zgolj nebelcev? Kajti ne gre za identiteto. Ne gre za to, ali si ali nisi gej. Žal mi je, da je del revolucionarnih družbenih bojev postal rumen. Gre za to, da je družba, v kateri živiš, homofobna. Ali je Fevd Evropa, hočeš nočeš, tvoja država, obdana z robokopi in birokrati, ki slehernega dne izpričujejo banalnost zla, stvar zgolj notranjega ministrstva, humanitarnih nevladnih organizacij in beguncev ter begunk? Ali te sedem utopljenih v reki Kolpi in tisoči v Sredozemlju zadevajo? In tako naprej in tako naprej. Kako vse to spreminja tvojo umetniško subjektiviteto?

Osebna, pogojno ji recimo identitetna raven ne more biti edini moment umetniške pozicije – pa ne samo zato, ker vsakdo na neki točki nosi neko manjšinsko identiteto. Večinski volivec – ki ga je ustvarila desnica in s katerim skuša zamenjati univerzalnega volivca, tistega, ki so ga nova družbena gibanja skušala reformirati – torej nekdo, ki je zapakiran v zaključeno identiteto brez povezav z  drugimi, je ideološki konstrukt, ki ohranja status quo. Ohranja rasistično, neegalitarno družbo, fragmentirano, samozadostno in dušečo se v svojih izoliranih paketkih. To je desna izpeljava koncepta multikulturnosti. Če kolektiv Beton, kot pravijo, vstopa v dileme prek osebnih zgodb, prek osebnih oprijemkov, če lahko upravičeno govorijo samo o sebi, potem naj razmislijo, ali se to njihovo sebstvo ne le odziva, temveč ali tudi ustvarja družbeno mrežo, skratka, ali so v tem sebstvu vključene tudi zgodbe drugih. Ali resnično verjamejo v esencialistično, fiksno zasnovo jaza? Ni jim treba biti uslužni – ni jim treba večno krožiti v pričakovanjih drugega. Nekoč je kot utopija obstajala dežela, imenovana civilizacija, družbena mreža, spletena iz vzajemnosti, skupnosti, izmenjave, pa ne le kot dolga. Vse to so pozabljeni in v neoliberalizmu radikalno natrgani instituti.

Zato molk na odru ali v spremljevalni knjigi ni najboljši odgovor. Tudi infantilizacija, brutalizacija ali ludizem lastne pozicije ne. Kaj pomeni izjava, da so »slovenski otroci«, pa sploh ne razumem, nisem razumela niti pred letom 1991, po njem pa sploh ne. Naj spomnim, da je bila pomlad narodov leta 1848 konservativna reakcija na državljanski projekt francoske revolucije.

Skratka, nadaljujmo tam, kjer je bil začetni impulz politik identitet poražen. Družba ni mozaik različnih, nepopravljivo ločenih identitetnih skupin. Družba je ena sama, mizogina je, homofobna, rasistična, nacionalistična, fašistična. Če parafraziram Povest o dveh mestih Charlesa Dickensa: To so bili najslabši časi in obenem najslabši časi, to je bila doba norosti in hkrati doba norosti, to so bili dnevi teme in obenem dnevi teme. Kako se torej odzivati na svet, kjer katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe? Najprej revidiraj to mnenje.

In vsekakor naj polemike še trajajo. Morda bomo nekoč našli skupno točko in o njej kaj povedali, napisali, uprizorili. S kolektivom Beton Ltd. je to, verjamem, mogoče.

 

Op. ur.: Nataša Velikonja je na Kriteriju napisala tekst o pretekli predstavi kolektiva Beton Ltd. Ich kann nicht anders. Citat, kjer jih Velikonja označi za nadreprezentirane, so Beton Ltd. uporabili v svoji novi predstavi. Zgornji zapis je tako nekakšno nadaljevanje dialoga, ki se bo - upamo - še nadaljeval.