festival MLADI LEVI 2021 - drugič

Tine Kolenik
kognitivni znanstvenik in glasbenik
Pojdi nazaj

Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov

Na Japonskem, v okrožju Šibuja v Tokiu, Ičika v majceni garsonjeri z naporom vstane s porumenelega jogija. Dvaintridesetletnica pobrca obleke, mange in prazne škatle za pico na levo in desno. Stopi po narejeni poti in poklekne pred mizico s prižganim prenosnikom, katerega pozdravni zaslon na ozadju čudovite plaže z ogromnimi števkami kaže uro čez polnoč.

V New Yorku, na spodnjem Manhattnu, Riley v spalnici na spletu naroča hrano za prihajajoče dni. Pozornost konstantno usmerja proti odprtim vratom garderobne omare nekje na periferiji svojih oči. Okno v sobi je prekrito z roleto, čeprav ni še niti poldne.

V Sloveniji, v Miklošičevem parku v Ljubljani, Siniša ob 18.00 za sabo zaklene vrata malo večje omare, ki jo je postavil pred Okrajnim sodiščem. Na pretočnem posnetku na YouTubu lahko gledamo, kako pod dvižno posteljo razporedi škatle s knjigami in hrano, s katerimi bo deset dni zaprt in sneman.

Kako podobne so si situacije naših treh protagonistk?

Ičika potegne vodo na WC-ju in med korakanjem iz kopalnice ošvrkne ogledalo nad umivalnikom. Obraz, ki ji vrne pogled, je čuden, tuj. Ičika čuti, da ljudem ne bi bil všeč. Celo malo bi se jim gnusil, koža je preveč suha, nos visi preveč na desno, veka leve oči je nekoliko nižje od desne. Gnus, ki ji vznika ob gledanju tega obraza, vzbudi občutek privlaka proti stolu ob računalniku. Morala bi k zdravniku, a ko pomisli na vhodna vrata, so ta neskončno težka, ne čuti se dovolj močno, da bi jih lahko premaknila. Ičika malce odgrne okensko zaveso in ob prodirajoči svetlobi opazuje ljudi, ki se eden za drugim počasi ustavljajo, obračajo glave in strmijo vanjo. Ljudje začnejo prihajati z druge strani ceste, da se ustavijo in strmijo vanjo. Začne jo stiskati v prsih. Izostri pogled na ulico. Ljudje hodijo po pločniku, vsak po svojih opravkih. Okno spet zagrne. Ne more iz svojega stanovanja, in ko se tega zave, se čuti prazno, votlo, kot da nima srca, kot da nima jezika. A hkrati je to edini prostor, kjer ne razmišlja o sebi, saj je drugi ne opazujejo, kjer lahko nadzira potek dogajanja, saj ni dogajanja zunaj njenega nadzora, in zavedanje tega je udobno, domače. Tu je računalnik, zaradi katerega je vedno na tekočem, ve vse, kaj se dogaja, in lahko takoj odgovori vsem. Nič ji ne uide, ničesar ne zamudi. Če tega ni, se lahko dogaja karkoli, in za to ne ve. Ji je kdo pisal? Je kakšna novica o bojih med Izraelom in Palestino? Je bitcoinu že zrasla vrednost? Če tega ne ve, se počuti samotno, odtujeno, nepovezano. Misli ji uhajajo le k temu – kaj se dogaja –, druge stvari, ki jih mora narediti, se ji zdijo nepomembne, kot nekaj, kar mora hitro narediti, o čemer ne sme razmišljati, ker če razmišlja o njih, se ji zdi, da jo bo svet prehitel.

Riley končno napolni spletni nakupovalni voziček s tedensko zalogo hrane, ko ji ob kliku začne sredi zaslona divje utripati rdeče okno s piskajočim zvokom. Zave se, da je preusmerila pozornost z odprtih vrat omare. Prostor okoli nje se začne večati, stene so potisnjene navzven, Riley čuti, kako se ona in njena postelja pogrezata v manjšajočo se spiralno luknjo. Parket na tleh se topi in prej jasne črte med deščicami plavajo in se mešajo med sabo. Riley skoči in steče proti omari. Bližje ko je vratom, bolj postelja uhaja iz primeža živega peska spiralne luknje in se dviga nazaj h površju. Stene se vračajo tja, kjer so bile. Riley se zapre v garderobno omaro in svet obmiruje. Dotakne se hladnega lesa, s kazalcem drsa po okrasnih vdorih. Počuti se izčrpano, kot da se je zbudila iz sanj, kjer so bile geometrija in fizikalne lastnosti stvari potisnjene skozi groteskno mesoreznico.

Siniša gleda v kamero, ki njegov potetovirani obraz predvaja v živo. Nenehno nelagodje, ki je rahlo, a zato nič manj neznosno, občuti zelo telesno – roke in noge mu sili v premikanje, čuti nujo gibanja, ki ga podi stran od miru. Ob omejenem sprehajanju po omari je lokacija kamere vedno prisotna v njegovem doživljanju: nekaj sledečega, opazujočega, grozečega. Nezmožnost umika in občutenja samega sebe kot res samega poudari absolutno končnost prostora, in v središču prsi mu izbruhne vrelišče energije, pradavni klic, ki utripa v vsaki celici njegovega telesa, da je v nevarnosti, da naj zbeži ven, na odprto.

Če smo gledali zaprtega Sinišo na YouTubu, smo videli, da je bilo njegovo vedênje na las podobno Ičikinemu ali Rileyjinemu. Šibuja je hikikomori, ta označuje pojav in tudi skupino ljudi, trpečo za hudo socialno osamitvijo. Riley ima agorafobijo – močan strah pred situacijami, kjer je premalo ali preveč možnosti, še posebej za pobeg ali za umik, kar lahko povzroča tudi silne vidne halucinacije. Ičika in Riley poskušata oblikovati takšen svet, ki ga lahko v danem trenutku obvladujeta, in edini takšen svet je (navidez) prostovoljni zapor. Siniša je umetnik, ki prav zaradi ključnih podobnosti v vedênju z nenamernim posnemanjem Ičike in Riley postane vse, kar sta onidve, in več – hikikomori, psihotični bolnik, samotar, zapornik. Z umikom v omaro izvabi množico tarč, na katere sicer nejasno in nekonkretno kaže s prstom – stanovanjska stiska, brezdomstvo (omaro je postavil v park, kamor se brezdomci pogosto zatekajo), ukrepi proti pandemiji covid-19, odtujenost zaradi tehnologije, ujetost v delavsko prekarnost kapitalistične neskončne svobode. A ravno ta brezkonkretnost in nedodelanost izkazane namere v Siniševi vedênjski univerzalnosti utelešata ozadja in dejavnike za sicer doživljajsko zelo različne sodobne bolezni, ki jih rojeva sodobna družba. Pri tem najde nepričakovanega partnerja ravno v YouTubu, ki mu za epilog pomaga zožiti in konkretizirati performans. Na koncu svojega bivanja v omari se Siniša pojavi nag. Algoritmi YouTuba, ki jih vitalizira mogočna umetna inteligenca, nemudoma zaznajo, da je video prikazal nezaslišan akt, potreben ostre cenzure – odprtost človeškega telesa. Posnetek je bil takoj izbrisan, gledalce pa je YouTube raje zaprl v labirint zajčjih lukenj skrajnodesničarskih in zarotniških ekstremističnih mehurčkov.