festival MLADI LEVI 2021 - drugič

Tery Žeželj in Jaka Smerkolj Simoneti
.
Pojdi nazaj
Zapis je kolaž mailov, sms-ov in pogovorov, ki so se godili med ogledi uprizoritev: Farm Fatale, Solo, Prijeten otok, Sad sam Matthaus, Europe to go, Babice, Slaba družba, Tihožitje.
Na pisanje je vplivalo, da je Jaka je začel z vajami, Tery pa z udeležbo na Summer labu, ampak kmalu zatem s karanteno, zaradi tveganega stika.

 

Letošnji festival Mladi levi se že drugo leto dogaja v spreminjajočih se, a neizbežnih razmerah koronakrize in zdi se, da je tokrat zaznamovan drugače: lanski program se je prerinjal skozi negotovosti in poglabljal vezi z lokalnimi ustvarjalci, letošnji festival pa je zaznamovalo prepričanje, da sta pomembna ohranjanje vezi z akterji in (še) bolj trajnostno usmerjeno načrtovanje gostovanj lokalnih in manj lokalnih gostov, ki so festival že obiskali in postajajo festivalskemu občinstvu vedno bolj znani. Kljub temu je festival pogumno zakorakal v sfero in intenzivno buril mesto z ogromnim številom dogodkov, ki so kričali o nujnosti kulture in umetnosti ter njunih potencialih za ustvarjanje alternativnih prostorov in trenutkov (manipuliranja) pozornosti. Prostorov družbenosti in prostorov številnih potencialnih realnosti.

Mladi levi, ki vedno pridejo pospremljeni tudi s kančkom grenkobe ob slovesu poletja (če pogledaš skozi okno, je že jesen!), vedno znova postanejo eden osrednjih ljubljanskih dogodkov, ki jim nikakor ne moreš uiti. Prav gotovo je bilo tako tudi letos. Bodisi ko kofetkanje popestrijo lirični utrinki bodisi ko med šetanjem po mestu ne vedoč naletiš na Europe to go skupine God’s entertainment. Poleg vseh obiskovalcev, katerih gneča po koronskih letih sočasno ustvarja tako val navdušenja kot pritajeni strah, se festival zagotovo dotakne tudi številnih mimoidočih. Ta ideja napeljuje na ključno misel, v katero bi lahko zgostili letošnji festival: umetnost je preživetje. Ko gre za ekološka vprašanja, ki tako močno zaznamujejo letošnji program in širšo programsko zanimanje zavoda Bunker, in tudi ko gre za čisto humanistične vsebine, ki se rojevajo z metagledališkim preiskovanjem medija po letu onemogočenega delovanja. Ne bi mogli reči, da smo v tem lahko pretirano optimistični.

Ne glede na formo, žanr, ki ju prireditve prinašajo, sta jim skupna gotova mrka negotovost in občutek izgubljanja prostora. A v tem se rojevajo dogodki. Dogodki začasnih otokov svobode, dogodki skupnosti. Takrat, ko skupaj z Vitom Weisom strmimo v Slabo družbo praznih stolov, izklopljenih reflektorjev in pelerin brez nosilcev ali dežja, ali ko po ogledu uprizoritve Babice Tjaše Črnigoj in kolektiva Igralke med obiskovalci zaslišimo »A gremo na palačinke?«, zelo dobro vedoč, da brutalne revščine, v katero so pahnjene upokojenke, ne moremo spremeniti. Verjetno. Žal. Lahko smo le priče poskusom vračanja dostojanstva, povrnitvi življenja kot največji moči gledališke umetnosti, ki se je z animiranjem nagačenih zajcev loteva Tin Grabnar z ekipo v Tihožitju. Paradoksalno pa ta mrakobna temačnost deluje izrazito osvobajajoče, inspirativno – si morda drznemo celo reči katarzično? Kljub vsemu bi najverjetneje lahko trdili, da sta koronakriza in zaprtje kolektivnih prostorov intenzivirala postavljanje vprašanj in nenehno prevpraševanje, s tem pa tudi multiplicirala forme in pristope za refleksijo. Otvoritveni uprizoritvi Farm Fatale v režiji Phillippa Quesna sicer ne uspe preseči začetnega navdušenja nad produkcijo in estetiko. Nekaj takega pa pri nas res nihče ne dela. Vsi smo obsedeni s tem, da gledamo igralke v obraz. Postapokaliptična strašila pa s seboj nosijo nostalgijo in predvsem metode bivanja iz časov pred opustošenjem ekosistemov. Enostavnejši časi, v katerih že najmanjše reči prinašajo smisel, ustvarjajo sedanjost. Nam pa ostajata pogled v preteklost in negotova plovba v prihodnost. Kam odplujejo strašila? Kam pluje Nina Rajić Kranjac, ki na koncu Sola maestralno razgrne jadro in opremljena z vso zgodovino svojega dela, osebno zgodovino, maha v slovo občinstvu, ki najverjetneje potihem družno ponavlja »Še, še, še!«?

Solo je zaključil vikend tudi z odmevom vprašanja, čemu sploh vse to, z bolečino nezmožnosti spremembe in s celotnim dogodkom na Novi pošti pa je nanj že odgovarjal. Senca vprašanja pa je večer za tem vseeno zaznamovala ogled predstave Prijeten otok tandema Silke Huysmans & Hannes Dereere, ki se prav tako vračata na festival Mladih levov. Predstava Prijeten otok je primer dokumentarnega gledališča. Prikazuje otok Nauru v Pacifiškem oceanu, kjer se prebivalci spoprijemajo s totalno ekološko katastrofo zaradi pretiranega izkoriščanja virov. Predstava se ustvarja prek informacij, ki jih dobivata po pametnih telefonih, in ves čas ostaja zvesta formatu, ki tankočutno vpeljuje problem nedostopnosti in omejenosti informacij, ki jih tamkajšnje oblasti skrbno nadzorujejo in omejujejo. In prav tam pride v ospredje razmerje med namenjanjem pozornosti, časom in količino zbranih informacij. Med temi okruški življenja, temi injekcijami adrenalina pa je realnost. Tvegani stiki, vsi možni scenariji, odštevanje inkubacijske dobe, karantena. Križev pot je ustvarjanje. Trpljenje.

Ferlinov pasijon Sad Sam Matthaus se podobno mapira skozi preplet osebne in delovne zgodovine. Na ruševinah preteklih uprizoritev zgrajeni obe predstavi, Solo in Sad Sam Matthaus, delujeta kot spomenika gledališki mimobežnosti. Zavedanju, da tu ni popravnih izpitov, vsak zamujeni trenutek ne more biti ponovno obujen drugače kot s pripovedovanjem tistih, ki so vse to videli in doživeli. Pretresljiva je iskrenost, s katero se odpira voajeristično okno, manifestativna v svoji mentaliteti »grlom u jagode«. Kaj drugega nam preostane? Ko nas Ferlin v prvi polovici svoje uprizoritve muzajoče se zapeljuje, češ »Sem to res jaz ali je to dejansko starec, ki tu papa pico pred vami?«, se nehote v nas naseli vprašanje, kako naprej, kam naprej. Ali bomo res še lahko takšni starci čez desetletja? Zazrti v prihodnost v upanju, da bo takrat vse to le še eno lebdenje. Ali pa blizu takšnemu, kakršno si zdaj upamo projicirati. Ampak ni ravno v konfliktu mlade levinje, ki se na vse pretege bojuje z utečenim levom, največji užitek? Ravno za to tudi gre – Mladi levi rjovejo in spet in spet in vedno znova lahko gledamo, kako neka posameznica postane katalizator za to, da vse to, kar se je do trenutka pred tem zdelo nemogoče, postane mogoče. Da lahko hodimo skozi cvetje, dvigamo jadra in zlate zavese, ustvarjamo nove prostore in čase.