festival MLADI LEVI 2021 - drugič

Saša Hajzler
publicistka, aktivistka in novinarka
Pojdi nazaj

Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte

Menjalni tečaj kulture ni predstava, temveč je interaktivni umetniški projekt v živo oziroma »live art«, kar je interdisciplinarni in multimedialni korak stran od performansa ali predstave, če jo razumemo klasično – kot oder ali black box, igralce, scenarij, režiserko. Ta podatek je po eni strani nekakšna formalnost, po drugi pa metoda, ki zelo uspešno združuje različne tehnike pripovedovanja zgodb, hkrati pa dopušča domišljiji in ustvarjalnosti veliko širši teren za raziskovanje samih sebe ter za poigravanje z idejami. To je lahko ali zelo slabo ali zelo dobro, in v kontekstu Menjalnega tečaja kulture bi se dalo odpreti tudi vprašanje meje med instalacijo in »live art« projektom. A veliko bolj smiselno je odpreti vprašanje meja in njihovega prehajanja, kot ga obravnava projekt avtorice Tanie El Khoury. Zgodba, ki nam jo umetnica deli s prikazi svojih družinskih spominov, ni zgolj družinska zgodba, temveč je zgodba o migracijah, vezanih na obmejni dom v Akarju med Libanonom in Sirijo, na obljubljeno deželo – Mehiko, na realnost bivanja v Angliji ter na reko, ki ne upošteva meja. Sliši se kompleksno, a takšno je tudi življenje.

Vsebinski temelj projekta so intervjuji in preživeti čas z družinskimi člani, to so predvsem avtoričin oče, babica ter partnerji, stebri projekta pa so arhivski podatki in raziskovalno delo, zbrani in namensko ustvarjeni artefakti ter posneto video in zvočno gradivo. Ogrodje vsega so zgodbe o migracijah, medtem ko je predstavitev vsebine po formi - instalacija. Za podajanje pripovedi se uporabljata stara in tudi nova tehnologija, instalacija pa je prav tako ključna kot zgodba sama, saj jo soustvarja, skupaj z vsakokratnim gledalcem in gledalko, ki se odpravi v njeno raziskovanje. A pojdimo od začetka.

Migracije, meje in begunske krize so tema ustvarjanja številnih umetnikov, tako pa je tudi pri projektih Tanie El Khoury, ki povrh poskuša prek „live art“ pristopa razbijati meje med umetniškimi disciplinami. V kontekstu Menjalnega tečaja kulture avtorica izhaja iz lastne družine, torej iz svoje zgodbe, ki jo postavi v neposreden soodvisen odnos s scenografskimi elementi, pri tem pa uporabi koncept, ki občinstvu omogoči zelo individualno doživljanje, refleksijo in čustvovanje – nobena izkušnja ni enaka drugi. Kako je to mogoče? Tako, da sredi hale stoji stena iz kockastih omaric ter ene sobice-omarice, in prav vse so pod ključem. Ključev je dovolj za deset omaric in deset gledalcev. Vsak gledalec dobi svoj komplet ključev z unikatnim vrstnim redom in odpira omarice v nekem posebnem zaporedju, ki mu ga določa vrstni red ključev, tako pa elementi, ki se skrivajo za omaricami, odkrivajo zgodbo v zlomljenem in fragmentiranem času. Vsak gledalec ali gledalka ima pred seboj unikatno zgodbo, ki pa je ena sama – zgodba avtoričine družine. Za vratci vsake omarice se skriva tanka plast črne tkanine, ki je po sredini delikatno vertikalno prerezana, tako da gre gledalčeva glava skozi njo kot skozi portal. Podobno kot pri porodu, ko gre otrokova glava skozi vagino matere, na drugi strani pa ga čaka čisto nova izkušnja: svetloba, barve, vonjave, dražljaji. Elementi in artefakti v omaricah so ravno takšni: v eni se skriva neki vonj, v drugi barve, v tretji obrazi ljudi, v četrti kovanci ali bankovci itn. – skoraj vsaka pa skriva ekranček, ki predvaja fragmentirano zgodbljenje avtorice. Tako lahko ujamemo, da je njen oče skrbno zbiral libanonsko valuto, ki je zaradi finančne krize brez vrednosti, s predvajanim posnetkom telefonskega pogovora odkrivamo njun odnos, prav tako odnos z babico, sledimo vonjavam, sledimo toku narisane obmejne reke iz avtoričinega rojstnega kraja, potujemo ... potujemo po zgodovini njene družine, katere člani so se selili iz kraja v kraj, potujemo torej v času, tudi bodočem, ko nam avtorica prikaže svoje pričakovanje prek ultrazvočnega posnetka svoje maternice, potujemo pa tudi daleč stran od reke, prek meje, prek oceanov, in gledamo, kako geopolitika vpliva na človeška življenja, ko spremljamo osebno izpoved družine, ki govori o sebi in svoji izkušnji na tem svetu.

Umetnost v živo omogoča določeno interaktivnost z občinstvom, kar olajša razpravo o političnih vprašanjih, saj ljudi vabi k sodelovanju, k sodelovanju pri utelešenem znanju, k pričevanju, tudi da prevzamejo neko stran. Mislim, da se tu dogaja politika, in to je moje zanimanje za živo umetnost kot obliko ... Tania El Khoury

Avtobiografskost je eden izmed klasičnih načinov pripovedovanja, ki pa v tem primeru ni videti zgolj kot posledica »stoletja sebstva«, s katerim se srečujemo ljudje v individualizirani in atomizirani sedanjosti in kjer je nuklearna družina prepogosto največji približek skupnosti, ki je na voljo (zahodnemu) človeku. Projekt, ki bi bil dejansko lahko razumljen na način prioretizacije sebstva in osebnega nukleusa v slogu »jaz in moja družina smo na prvem mestu«, ravno to ni, saj je zastavljen tankočutno in politično osmišljeno: izriše ravno dovolj fragmentiranih geopolitičnih premikov, ki vplivajo na skromna življenja ljudi prek prikazovanja njihovih migracij. Ključno je torej, kako pripovedujemo neko zgodbo, in avtorica se loti tega vprašanja, ne da bi sebe in družino predstavljala kot žrtev ali junakinjo ter ne da bi suhoparno govorila o ljudeh, ki migrirajo s trebuhom za kruhom ali v begu pred vojnami. Glede na to je odločitev za izpiljeno kombinacijo avtobiografske pripovedi, načina tehnične izvedbe (scenske rešitve so tudi narativne rešitve, gledalec sokreira potek zgodbe) ter tematike same po sebi odločitev, ki združuje človečnost, politiko in umetnost na način, ki se ne trka v prsih s sloganom »jaz sem politična umetnost«, temveč se zgolj postavi v prostor pred nami, se instalira, se prikaže in govori. Sicer pripoveduje prek predmetov, ki so močno estetizirani, v slogu meščanskih antikvitet: plemenite mahagonijeve mizice in stoli, starinske omarice in ključi, peresa namesto kulijev in podobno. Na začetku je tovrstna insinuacija na nostalgični odnos do prejšnjih časov izobilja moteča.  To se prelomi ko namesto predmetov začnejo govoriti ljudje in predmet ostane zgolj dobrodošel pripomoček iz nekih drugih časov, njegova dovršenost in lepota pa bolj pomirjata kot vznemirjata. V doživljajskem smislu se gledalec nekako vplete v zgodbo z vidika avtorice same, ne zgolj zaradi tega, ker je ona dominantni pripovedovalec, temveč zaradi metode prikazovanja: gledalci se potikamo in drenjamo okrog omaric, starinski ključi bingljajo in kot otroci odkrivamo skrito bogastvo, zaklad, ki se skriva za vratci: vonjave, sladkarije, kovančki ... igramo se torej. Igramo se mlade raziskovalce in združujemo svoj pogled na zgodbo z avtoričinim, saj je tudi njena prizma na neki način otroška – v odnosu do očeta, babica in ostalih članov družine, je avtorica najmlajši član. Otroška perspektiva se prek poudarka na transgeneracijskost migracij nadaljuje v zgodbi otroka, ki ga avtorica pričakuje in zaradi katerega se loti iskanja možnosti pridobivanja mehiškega državljanstva (po ženski liniji ne more pridobiti avtoričinega, njen partner pa je Palestinec – brez državljanstva). Umetnica se ne pojavi, ne spoznamo je, a prek predmetov in drugih pripovednih elementov izvemo veliko o njej: ime in priimek, starost, družinska zgodovina, želje, življenjski plani. S temi podatki, tako kot velike multinacionalke, lahko počnemo, kar želimo. In kaj početi z vsem tem? Prav tu se skriva bistven del avtoričinega projekta. Ta v veliki meri vključuje odgovornost – človeško, politično, do drugih, svojih in tistih, ki so daleč od nas, ter do tistih, ki prihajajo pozneje: bodoče generacije ali ljudje, ki se priseljujejo. Vseeno je, ali so to migranti ali begunci. K temu vprašanju se še vrnemo.

Pred nami je torej deset potekov odpiranja omaric in deset „branj“ avtoričine povesti. Deset različnih perspektiv, različne kronologije dogodkov, in dejstvo, da za vsakega gledalca in gledalko obstaja drugačen vrhunec zgodbe tako razbijejo iluzijo dokončnosti migracij: ni samoumevno to, da bomo živeli tam kjer smo bili rojeni, ni nujno to da bodo naši otroci ostali tam, kjer smo mi, ni samoumevno to, da bo naše življenje vedno isto, da bo naš dom isti, kot je bil nekoč, ali da bo naša prva selitev tudi zadnja. Naše okolje je pogojeno, pogojena so tudi življenja, in to predvsem s političnim vzdušjem, paradoksom svetovne ekonomije, krožišč centrov in periferij, miru in vojne, ter ne nazadnje ekološkim stanjem virov in prerazporeditve bogastva, ki se spreminja čez noč, ali iz generacije v generacijo, ali vsakih 300 let. Poglejmo na primer avtoričino družino. Njen pradedek je v začetku prejšnjega stoletja zapustil Libanon in se preselil v Mehiko, njen dedek pa se je ob gospodarski rasti v šestdesetih letih vrnil v Libanon, ki je bil oklican za bližnjevzhodno Švico. Njen oče zbira propadlo valuto, avtorica pa migrira na Zahod, pa še bolj zahodno, in išče možnosti, da bi tridesetim osebam iz svoje družine ter tudi svojemu otroku uredila mehiško državljanstvo. Seveda Libanon nikakor ni bil Švica, še najmanj  jug države in revno južno predmestje glavnega mesta. A tega avtorica ne pove v neki strukturirani narativni obliki. V bistvu ne pove nič o ozadju, ki kroji njeno življenjsko in družinsko zgodbo, temveč vztraja v simptomatičnih izkušnjah intimne družinske sfere. Pusti nas v pomanjkanju podatkov in znanja in zato smo nezadovoljni z zgodbo – ni letnic, ni  jasne rdeče niti in ne vemo, ali gre za povest o migracijah, o finančni krizi v Libanonu, o močno feministično obarvanih vlogah avtorice in njene babice, o državljanski vojni ... Kljub temu da nam je umetnica ponudila ravno dovolj namigov, da bi nam osvežila spomin na Libanon ter osvetlila libanonske sedanje razmere, pa informacij preprosto ni dovolj. Torej če avtorica ne pove ene zgodbe, temveč fragmente več zgodb – kaj točno želi povedati? Če ne poda informacij - kaj potemtakem počne s tem projektom? Ravno v teh dilemah in vprašanjih tiči smisel predstave. Moja premisa je, da avtorica našega notranjega otroka, ki brklja po njenih omaricah, med »predstavo« s podajanjem fragmentov, nalepljenih ali natisnjenih na lepih karticah, z risbami na zemljevidih, z drobnimi predmeti in sestavljankami, usposablja v mladega raziskovalca, s ciljem da bi se njegovo raziskovalno delo nadaljevalo tudi po »predstavi«. Gledalec ima vso spodbudo in vse možnosti, da postane raziskovalec in odkriva zgodovinsko stanje ter nestabilno sedanjost, v kateri nastaja in na kateri temelji projekt Menjalni tečaj kulture.

***

Priseljevanje Libanoncev v Mehiko je potekalo v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko je osmanskemu cesarstvu Balkan polzel med prste, zaradi česar sta večali politična in gospodarska negotovost ter radikalizacije. Večina Arabcev je prišla v Mehiko, po tem ko je propadla industrija svile, po odprtju Sueškega prekopa leta 1869, ki je bil zgrajen, da bi povezal evropske trge z Daljnim vzhodom. Ljudje so izgubili službe in v naslednjih desetletjih je več deset tisoč ljudi iz Sirije, Palestine, Jordanije, Iraka in Egipta začelo prihajati tudi v Mehiko. Od leta 1878 je več tisoč libanonskih migrantov (predvsem krščanskih maronitov) zapustilo svoje domove, leta 1892 pa so v mehiška pristanišča Puerto Progreso, Jalisco in Tampico prišle prve francoske ladje, natovorjene s približno 100.000 arabsko govorečimi ljudmi, veliko njih je bilo Libanoncev. Ljudje so se v znatnem številu naselili v Yucatánu, Veracruzu, Puebli, Mexico Cityju in na severnem delu države, predvsem v državah Baja California, Nuevo León, Sinaloa, Chihuahua, Coahuila in Durango, pa tudi v mestih Tampico in Guadalajara. Prva svetovna vojna je dokončno odpravila osmansko vladavino nad Levantom, zaradi lakote pa je sledil drugi val migracij. Fotografije in imena številnih ljudi, ki so v tem času prispeli v Mehiko se hranijo v Mehiških državih arhivih. Te arhivske fotografije in izkaznice so eden izmed virov iz katerih avtorica črpa v iskanju svojega pradedka.  Kakšno je bilo življenje v Mehiki? Čeprav so Libanonci v tridesetih letih prejšnjega stoletja pomenili manj kot pet odstotkov celotnega priseljenskega prebivalstva v Mehiki, so med priseljenci poganjali polovico gospodarske dejavnosti. Po izbruhu mehiške državljanske vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so državo prizadele kampanje proti tujcem, vrstili so se poboji vzhodnih Azijcev, grozili so tudi poboji Arabcev. Zakon iz leta 1927 je prepovedal priseljevanje z Bližnjega vzhoda in tiste, ki so že bili v Mehiki, obsodil na deportacijo. Danes nihče več ni prepričan o skupnem številu arabskih Mehičanov, ker se mnogi Mehičani ne zavedajo, da so njihovi predniki z Bližnjega vzhoda. Mehiška nacionalna identiteta temelji na ideji »mestizaje«, večkulturnosti, ki mehiško kulturo obravnava kot produkt mešanja kolonizatorske Španije in staroselcev ter nekako izključuje priseljence in afriške Mehičane, ki so se z leti osamili v ločene družbene skupine, ki se ne mešajo preveč zunaj svoje skupnosti in institucij. Na drugi strani sveta pa je Francija kolonizirala območje gore Libanon in leta 1920 ustvarila politično enoto, imenovano Veliki Libanon, ki je bila pod mandatom Društva narodov, gre pravzaprav za vzpostavljanje protektorata. Zaradi vztrajanja krščanskih maronitov, ki jih je privilegirala Francija, je Veliki Libanon zavzel nova ozemlja: Bejrut, Tripoli, Sidon, južni Libanon, dolino Beka in regijo Akar na severu, od koder prihaja avtoričina babica.

Na libanonskih tleh je šlo vsekakor za geopolitične šahovske igre velikih igralcev, ki so upravljali  notranjepolitične igralske marionete. Ko je govoril Naser, so suniti v Bejrutu pozorno poslušali. Ko je Savdska Arabija ponudila roko v pomoč, so jo šiiti sprejeli, skupaj s propagando. Maroniti so se tradicionalno držali zaščitniške Francije. A tu so še vmešavanje Sirije, ki do leta 2008 ni želela priznati Libanona kot neodvisne države, ter napetosti z nelegitimno razglašeno državo Izrael leta 1948. Od takrat sta tudi z Libanonom v de facto stanju hladne vojne, ki se vsake toliko sprevrže v pravo »vročo vojno«. Izraelska država je ustvarila približno pol milijona palestinskih beguncev, ki so se zatekli v Libanon. Med vojno leta 1948 in šestdnevno vojno leta 1967 je ponovno na tisoče Libanoncev zapustilo državo in odplulo v Mehiko, kjer je diaspora že dobro funkcionirala. ZDA pa so vsake pol leta s svojo šesto floto »obiskale« libanonske ozemeljske vode in s tem opozarjale Kairo in Moskvo na svojo vojaško prisotnost, pozneje pa so okrepile tudi gospodarski vpliv.

V sredini prejšnjega stoletja, torej v petdesetih in šestdesetih letih, so se vrstile revolucije in spremembe režima v Egiptu, Siriji in Iraku, zaradi takih razmer v sosednjih državah pa je Libanon doživel gospodarski razcvet in dobil vzdevek bližnjevzhodna Švica. A tak je bil le z vidika Zahoda ali denarnice srednjega libanonskega razreda, vsekakor pa to ni držalo za jug in množice, ki so se selile v prestolnico Bejrut in postopno širile meje revnega južnega predmestja glavnega mesta. Po podatkih iz leta 1960 so zgolj štirje odstotki prebivalstva posedovali tretjino celotnega državnega bogastva. Libanon sta takrat prizadeli dve politični krizi. Prva je izbruhnila leta 1952, tista leta 1958 pa je razmere prignala na rob državljanske vojne. Začelo se je že leta 1956, ko med sueško krizo predsednik Šamun ni podprl Kaira. Od leta 1957 do 1958 je bilo ubitih med dva in štiri tisoč ljudi, leta 1958 pa so se zvrstili državni udar v Iraku, padec prozahodnih vlad v Jordaniji in Libanonu ter prihod 15.000 ameriških vojakov v državo, čemur so sledili pritiski Rusije in ZDA, pa še koga, ki so imeli za posledico kompromisno nastavljanje novega libanonskega predsednika. Kmalu po tej krizi se je Libanon pridružil gibanju neuvrščenih. Ne glede na to je glas o gospodarskem »boomu« dosegel  libanonske izseljence po vsem svetu, predvsem pa del diaspore, ki je od konca 19. stoletja in predvsem do dvajsetih let prejšnjega stoletja odšel v Latinsko Ameriko, kamor je migriral tudi avtoričin praded. Širila se je zgodba o rastočem gospodarstvu, cvetoči bližnjevzhodni davčni oazi, prepovedanih užitkih in vplivni arabski pop kulturi, vse to pa je ostro prekinila državljanska vojna. Ta je izbruhnila leta 1975 in je izšla iz boja za oblast med notranjimi igralci, zaostrovala pa se je z intervencijami tujih sil. Izraelska vojska je v odgovor zasedla večji del južnega Libanona in si želela nastaviti sebi naklonjenega vodjo države. Številne versko oblikovane milice, tuje intervencije, pobijanja in ropanja civilistov so v petnajstih letih ustvarili nove valove migracij. Državljanska vojna se je uradno končala s sporazumom v Taifu v Savdski Arabiji leta 1989. Gospodarstvo se je v letih vojne prepolovilo, po vojni nekoliko normaliziralo, gospodarsko okrevanje pa sta dokončno onemogočili izraelska »intervencija« leta 2006 in potem še sirska državljanska vojna.

V desetletjih političnih pritiskov se je vsekakor odprla pot sponzorirani korupciji, oligarhičnosti in klientelizmu: leta 2019 je bilo najbogatejših 10 odstotkov lastnikov 70 odstotkov osebnega bogastva države. Četrtega septembra letos je v svetu odjeknila novica, da je guverner libanonske centralne banke ujet med tihotapljenjem gotovine v Francijo.

Zlom, ki je posledica desetletij korupcije v državi in nevzdržnega financiranja, je že več kot polovico približno šestmilijonskega prebivalstva potisnil v revščino in znižal vrednost valute za 90 odstotkov. Propadu lokalne valute, sankcijam in pomanjkanju ameriških dolarjev na lokalnem trgu je sledilo trpljenje 82 odstotkov gospodinjstev v Libanonu, ki so prikrajšani za temeljne storitve, kot so zdravstveno varstvo, elektrika ali zavetje. Tako je danes Libanon ena izmed najbolj zadolženih držav in se spopada z eno najhujših gospodarskih kriz na svetu. Lani so libanonske banke začele nezakonito blokirati dostop vlagateljev do varčevalnih računov. Zaradi tega se je uvoz, na katerega se je država močno zanašala, skoraj ustavil. Od takrat je lokalna valuta še dodatno padla in dosegla rekordno nizko raven. Menjalni tečaj česarkoli tako dobi povsem drugačne razsežnosti: beg možganov se je pospešil; hudo pomanjkanje zdravil je pretreslo državo, primanjkuje tudi elektrike in plina. Avgusta letos je Libanon dosegel mejnik, ko je centralna banka izjavila, da ne more več financirati uvoza goriva po subvencioniranih menjalnih tečajih, ker so njene dolarske rezerve tako močno izčrpane. Domača uprava se je nato odločila za dvig cen goriva. Libanonci tako čakajo ure, včasih tudi dneve, da napolnijo svoje avtomobile s plinom. Prizadeta je proizvodnja ustekleničene vode, primarnega libanonskega vira pitne vode, bolnišnice in restavracije se zapirajo ena za drugo, šole pa delujejo v negotovih razmerah, ali bodo imele elektriko in kurilno olje za ogrevanje. Medtem se je razcvetel črni trg, kjer se bencin prodaja v plastičnih steklenicah. Hezbolah se je nedavno odločil, da bo vzel zadevo v svoje roke in uvozil iransko gorivo.

Življenjski standard v državi se ostro niža, brezposelnost je visoka, življenje postaja dražje iz dneva v dan. Medtem ko v Sloveniji preko projekta Menjalni tečaj kulture spoznavamo avtoričino babico, nekatere druge libanonske babice v aktualnih intervjujih pravijo, da Libanon ni bil tako slab niti med vojno, ko so imeli ljudje dostop vsaj do svojega denarja in hrano. A dolarji prihajajo pod svojimi pogoji: ameriški predsednik Joe Biden je namreč prejšnji teden  opolnomočil dotok skoraj 50 milijonov dolarjev za pomoč – libanonski vojski. Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad obljubljata denarno injekcijo v vrednosti 11,5 milijona dolarjev, Libanon pa se mora v zameno obvezati, da bo »reformiral gospodarstvo in uredil strukturalne težave« ter zmanjšal vladno potrošnjo za storitve, kar bi vodilo v dodatno brezposelnost. Obdavčevanje bogatih in bank pa ni mogoče, saj je bančni sistem zaščiten z vezanostjo na ameriški dolar. Tako v Libanonu lahko obdavčijo edino revne. Spomnimo se obsežnih protivladnih protestov oziroma »whatsapp revolucije« leta 2019, ko so vladne sile poskusile obdavčiti uporabo aplikacij Whatsapp in Viber. Takratna Libanonska vlada je odstopila po lanski eksploziji v bejrutskem pristanišču in od takrat do septembra 2021 je bila država brez vlade. Po trinajstih mesecih jo je vnovič dobila.

Političnoekonomski interesi glede Libanona torej že stoletja najdevajo svojo pot, Menjalni tečaj kulture pa gledalcu odpre vrata v poglabljanje in raziskovanje geopolitičnih premikov. Avtorica se je nedavno znašla v Mehiki, kjer poskuša svojemu otroku in tridesetim osebam svoje širše družine urediti mehiško državljanstvo. Ministri za energetiko iz Egipta, Jordanije, Sirije in Libanona so se na zasedanju v Amanu dogovorili o načrtu za oskrbo Libanona s plinom in električno energijo. Na Instagramu so se pojavile samoorganizirane pobude ljudi, ki povezujejo turiste namenjene v Libanon, z libanonskimi bolniki, ki potrebujejo zdravila, ki v državi zaradi krize niso na voljo. Branje o težavah, s katerimi se spopada Libanon ali katerikoli drugi konec sveta, je ena stvar, drugo pa je, ko človek vse našteto doživi sam. In tu se vrnemo k vprašanju odgovornosti: človeškemu, političnemu, do drugih, svojih, tujih, do tistih, ki so daleč, ter tistih, ki še prihajajo: prihodnje generacije, begunci ali migranti.