festival MLADI LEVI 2021

Ana Lorger
dramaturginja in komparativistka
Pojdi nazaj

Zbiralke sanj

Naš vsakdan je mnogokrat določen s prostori, v katerih smo, mimo katerih hodimo, kjer se združujemo, pogovarjamo, zato redkokdaj presežemo meje drugih krajev, da bi se našli v njihovih medprostorih. Tudi gledališče, ki morda stoji čez cesto, se nekaterim zdi domačno, spet drugim tuje, nedostopno, nedomače, brez vezi z ulico nasproti. Pa vendar obstajajo trenutki, ko se te meje zabrišejo. Ta izbris in ustvarjanje medprostora si je dovolil hrvaški kolektiv Igralke. Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić so si upale stopiti iz gledališča čez cesto, na ulice, izstopiti iz znanega vsakdana v drugi, drugačni vsakdan …

Začelo se je, ko je Vanda Velagić zvečer pred spanjem, potem ko je po službi, premieri, vaji ali gledališki predstavi padla v posteljo, vedno znova z ulice slišala neznan zvok. Trk, trk, trk. Napela je ušesa, začelo jo je zanimati. Postala je pozorna, vklopila je svoj raziskovalni duh in ugotovila, da gre za sicer urejeno, staro žensko, ki s palico drega v smetnjake, da bi v njih našla plastenke. Na Hrvaškem namreč od leta 2005 velja zakon, ki omogoča, da ljudje lahko v trgovinah v zameno za denar vrnejo prazno plastenko. Zakaj bi to počela tako urejena gospa, zakaj bi to počela tudi ponoči?

Svetovi so se začeli stapljati. Umetniška organizacija pod imenom kolektiv Igralke se je angažirala. Zatohle odrske deske in žametne zavese jih že zdavnaj niso več zanimale, njihov fokus se je spustil na ulico. Hotele so razumeti, kdo so upokojenke, ki jim dodaten ali pa celo večji del zaslužka pomeni unovčitev zavrženih plastenk. Raziskale so pokojninsko zakonodajo na Hrvaškem, ugotavljale, da prekarne oblike dela, delo na črno, prekratka delovna doba, težave z dokumenti in podobno, močno vplivajo na življenje žensk, ki so trenutno v pokoju. Veliko je takšnih, ki so obsojene na revščino, zato pobiranje odvrženih plastenk temeljno rešuje njihov socialni položaj.

Igralke so na Reki organizirale javno kuhinjo in tako navezale stik z Albino, Ljudmilo, Marto in Suzano. Skupaj so začele ustvarjati na delavnici Gledališča zatiranih v organizaciji KUD Transformator, ki jo je vodila Barbara Polajnar. Nato so spletale predzgodbo in vse mikrozgodbe, ki so se nabirale med njimi. Tjaša Črnigoj je njihove niti zavrtela v svoj režijski kolovrat.

Seveda so se vmes nenehno spraševale, ali je prav, kar počnejo. Da le ne bi bile tragične zgodbe štirih posameznic gledališko sredstvo za njihov uspeh! Da le ne bi delovale netransparentno! Zato so med procesom babicam ves čas razlagale, kaj želijo početi. Narediti predstavo o njihovem položaju, vendar z vero, da se bo s tem nekaj spremenilo, premaknilo na bolje. Z vero, da gledališče le ni popolnoma brez moči. In tako kot njih tudi nas preveva vprašanje, ali je prav, da se včasih nekaterim prizorom tudi nasmejimo, četudi je tema grenka in težka.

Predstava Babice je sestavljena iz različnih pripovednih plasti in oblik podajanja zgodb. Igralke na odru nas seznanjajo s pokojninskimi pravnim sistemom, s kredo na črno podlago zapisujejo številke, uporabljajo tablo in zemljevid Reke. Vendar so dejstva suhoparna, gledališče pa bi moralo, brechtovsko rečeno, združevati užitek in razumevanje, čemur predstava navsezadnje tudi sledi. Dejstva dopolnjujejo pripovedi igralk, ki nam predstavijo življenje Ljudmile, Marte, Albine in Suzane. Užitek v pripovedovanju nam kot gledalkam in gledalcem ustvarja podobe, postajamo ustvarjalci lastnih oseb, pokrajin, srečanj. Nato se niti plastenk povežejo z nitmi babic igralk, ki so pravzaprav ista generacija kot zbiralke plastične embalaže, a v nasprotju z njimi živijo mirno, polno upokojensko življenje. In spet se lahko nasmejimo, pritegnejo nas užitek v igri, nato spet pripoved, pa dejstva, užitek v lepem, posnetki, sence plastike, pripoved in spet pripoved. Zgodbe mladosti babic, mladost igralk in navsezadnje življenje plastenk se povežejo v skupen svet, v celoto raznolikih oblik gledaliških znakov, ki nagovarjajo gledalkino in gledalčevo željo po razumevanju, vedenju, pa tudi čutenju, smehu in gledanju. Predstava nenehno premešča svoj izraz in nas začara prav s to razpršenostjo, mnogoterostjo in raznolikostjo gledališkega jezika. Ne pusti nas spati prav s tem, da pripoveduje zgodbo na različne načine, v gledalcu ali gledalki vklaplja različne spoznavne kanale in nas nagovarja z mnogoterimi gledališkimi jezikovnimi obrati. Ne pušča nas pasivne, prebuja nas. Tako kot je Vando vsak večer zbujal tisti trk, trk, trk na ulici, da je vstala in …  

Zato takšen uvod, ki je hkrati jedro in zaključek. Pomemben je, ker je uvod predigra, ki se nadaljuje v aplavz in odmeva tudi po njem. Predstava sega veliko globlje in dlje od gledaliških sten, tistih vidnih ali nevidnih. Navsezadnje je spremenila življenje štirih oseb. Dobila je medijski odmev, zaradi katerega se je aktivirala hrvaška levica v parlamentu. Dobila je veliko donacij, ki gredo zdaj v roke babic. Predvsem pa je soustvarjalkam prinesla medprostor, kjer se lahko različni svetovi med seboj sporazumevajo, razumejo in skupaj celo ustvarjajo, ne več zgolj hodijo drug mimo drugega.