Performance Auction House FORSALE

Alenka Pirman
umetnica, urednica in doktorska študentka heritologije
Pojdi nazaj

Revalorizacija

»Postanite zasebni lastnik gledališke predstave in izkusite lepoto pravic in dolžnosti lastništva ter s privatizacijo ohranjajte skupno dobro.« Alma Selimović, generalna direktorica FORSALE

Bi radi spremenili svet? Še nikoli ni bilo tako preprosto. Kupite si del dobre gledališke predstave! Iz gledalca se boste prelevili v solastnika in s tem vstopili v nove družbene odnose. Lea Kukovičič, pripadnica »necinične generacije« in teoretsko podkovana ustvarjalka, je zasnovala platformo, ki nam to omogoča: dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE. Prva dražba je bila na festivalu Mladi levi, prodajala se je predstava kolektiva Beton Ltd Ich kann nicht anders, premierno izvedena leta 2016.

Z muko se lotevam premišljevanja o FORSALE, saj sta avtorica in zavod Bunker okrog pojava spletla vodotesno diskurzivno mrežo, ki odgovarja na vsa vprašanja. FORSALE je projekt zavoda Bunker (piše v pogodbi). FORSALE je dražbena hiša v Bunkerjevi lasti in hkrati avtorsko konceptualno umetniško delo Lee Kukovičič (isto tam), po svoji pravni naravi pa je javna dražba lotov umetniškega dela. FORSALE je tudi nov poslovni model za gledališke hiše, ki ga lastnik namerava tržiti (povzema STA na podlagi izjav za javnost). Tu ni na delu lahkotna prisvojitev neke zunajumetnostne forme in diskurza, značilna za prakse 90. let, pač pa gre za rez v ekonomijo in avtonomijo avtorskega gledališča. FORSALE je »prostor, kjer verjamemo v gledališče in kjer obenem verjamemo v denar«, pravijo. In brez sramu oglašujejo.

forsale

Sramežljivost

Snovalci FORSALE se zavedajo, da koncept prodaje gledaliških predstav na licitaciji ni v skladu z intuitivnim dojemanjem umetnosti. Profesionalna produkcija umetnosti v naši družbi namreč vztraja v nekapitalističnem načinu. Poteka znotraj institucionaliziranega sistema, kjer se družbeno pripoznani posredniki na razpisih potegujejo za javna sredstva, ta pa nato namenijo prav tako pripoznanim delavcem v kulturi za »realizacijo projektov«. S tem je umetniku prihranjena odvisnost od trga, kjer bi se moral za denar prilagajati povpraševanju ter navadam in okusu občinstva. Če že, potem se v takem aranžmaju z umazanimi vidiki produkcije (npr. muhami kulturne politike) ukvarja posrednik, umetnik pa lahko bolj ali manj nemoteno ustvarja. Vprašljiv naj bi bil le delež, ki ga producent namenja umetniku, češ da mu »namesto dostojnih pogojev dela ponujajo zgodbo o izjemnosti kulture, ki se ne vrednoti s plačilom dela, temveč s predanostjo ustvarjanju«.[1] Tako menimo, dokler dobro ne premislimo. Tudi potiskanje umetniškega poklica v prekariat s kratenimi pravicami je namreč zgodba, ki jo radi slišimo in je del naše intuitivne (samo)predstave o umetnostni produkciji, ki da se upira kapitalističnemu produkcijskemu načinu. Radi dajemo vtis, recimo, da smo vsi v istem, tj. nižjem davčnem razredu, od tod tudi privid solidarnosti in sramežljiv odnos do denarja. Avtorji prodajane predstave so v izjavi za javnost opravičili svoje sodelovanje s parafrazo Žižka: »Dokler v srcu verjamemo, da je kapitalizem slab (in da mu umetnost v resnici ni nikoli podvržena), nam je dovoljeno, da sodelujemo v kapitalistični izmenjavi.« FORSALE zavrača tako retoriko, a to ne pomeni, da kot projekt oziroma umetniško delo ni bilo sproducirano natanko po zgoraj orisanem institucionalnem modelu.

Skupnina

Izvzetost iz kapitalistične menjave je navidezna. Obvod skozi umetnostne institucije (dekomodifikacija) namreč šele generira pogoje za rekomodifikacijo v obliki monopolne cene.[2] In avtorskih pravic. Prav Zavod Bunker je vplivna institucija, ki s selekcioniranjem umetnikov, kuriranjem festivala (in najemanjem strokovnjakov za diskurzivno obdelavo, tudi nas, ki pišemo za Kriterij) omogoča pretvorbo umetnosti v fiktivni kapital, tako da je Lea Kukovičič z Dražbeno hišo FORSALE zadela žebljico na glavico. A to žebljico želi, paradoksalno, zabiti v krsto kapitalizma, saj je prodaja gledališke predstave zasnovana tako, da novopečene lastnike poveže v sistem kolektivnega lastništva, v katerem so pogodbeno zavezani k skrbi in odgovornosti za življenje predstave v prihodnosti.

Tridesetega maja letos so Katarina Stegnar, Branko Jordan in Primož Bezjak predstavo Ich kann nicht anders poslednjič uprizorili po starem. Po 27. avgustu, ko bo v solastništvo vstopilo šest novih lastnikov – štiri fizične osebe in dve pravni –, se bo načrtovanje izvedb spremenilo, obenem pa bodo v vmesnem času posamezni prodani elementi predstave lahko zaživeli v drugih kontekstih, pač po presoji novih lastnikov. Privatizacija se nam, spet paradoksalno, kaže kot akt zaščite, konzerviranja ideje skupnosti. Ta družbenoumetniški eksperiment »ohranjanja skupnega dobrega« bi bil dober teren za kulturne antropologe, če nas dejansko zanimajo realni učinki. Sama pa se moram na tem mestu ustaviti in končno nekaj povedati o dražbi sami.

Mesoreznica

FORSALE je predvsem analitična metoda za refleksijo gledališča. Lea Kukovičič je prevladujoči drži zanikanja ekonomije postavila nasproti spektakelsko kapitalistično obliko trženja, ki pa jo je predelala v miselno orodje. S poglobljenim, etnografskim pristopom je raziskala izbrano predstavo, jo inventarizirala, kvantificirala in razčlenila na devet elementov (prevladujejo nesnovni). Opredelitve in opisi posameznih lotov so prozna dela, v katerih so na videz nepomembne podrobnosti izpostavljene kot nepogrešljive in edinstvene. Za vsak lot posebej je avtorica iznašla tudi način, kako (v pogajanjih s producentom in avtorji) oceniti njegovo vrednost v evrih in določiti izklicno ceno. Efemernost je pretvorila v fetišizirano blago. Sama dražba, ki smo ji kot občinstvo-potencialni kupci lahko prisostvovali, je manj pomembna od upravljanja procesov, ki jih taka refleksija sproža in jih ne bo mogoče strpati v poročilo ter nanje pozabiti.

Aplavz

Lea Kukovičič je natančno določen protokol dražbe izkoristila kot okvir in strukturo dogodka, znotraj katerega se je uprizarjala prodajana predstava. Licitacijska mašina je vanjo devetkrat grobo posegla (zvočni in svetlobni učinki, izpis izklicne cene na »odru«, pozivanje dražitelja …) in spodkopavala vživetje. Igralci so prenehali biti igralci in predstava ni bila več predstava, postala je demonstracija predstave, ki poteka naprej tudi med prekinitvami, ko se občinstvo spogleduje in ko vsak zase tuhtamo, ali nemara le ne bi dražili katerega od lotov, saj smo ob prijavi vendar prejeli vsak svojo številko, penina iz avle pa nas je tudi že nekolikanj omečila. Največ o uspešni transpoziciji predstave pove dejstvo, da nismo ploskali igralcem-demonstratorjem, pač pa kupcem. Vsakič, ko je dražitelj za nami udaril s kladivom, smo preobrazbo gledalca v kupca nagradili z aplavzom. Na tihem so z nami zagotovo praznovali tudi člani kolektiva, saj so v končnem izplenu kapitalsko soudeleženi.

Dražbena hiša FORSALE ničesar ni prepustila naključju – čeprav je njen korporativni videz (celostna podoba Toni Soprano Meneglejte, uniformirano osebje, formalni postopki, megalomanski ekran z nagovorom generalne direktorice …) deloval distopično, smo se v njej počutili varne – v tej metapredstavi so namreč vloge najetih strokovnjakov prizadevno in simpatično okorno zasedli naši kolegi s scene (Janez Janša, Goran Medjugorac, Tevž Logar, Alma Selimović). A čeprav smo ploskali kupcem, smo ploskali sami sebi. Tudi kupci posameznih elementov predstave Ich kann nicht anders namreč pripadajo kulturniškemu plemenu, ki mu je mar za gledališče in ki se je pripravljeno zanj zavzeti, pa tudi če ga mora prej kupiti. Zato za zdaj o FORSALE beremo na straneh Kriterij.si, ne pa v The Economist, Financial Times ali, bognedaj, v Financah.

 

[1] Katja Praznik, pobuda za Kulturno inšpekcijo dela, 7. 7. 2021.

[2] Rade Pantić, Umetnost skozi teorijo. Historičnomaterialistične analize. Založba /*cf., Ljubljana 2019, str. 195.