festival MLADI LEVI 2021

Aljaž Krivec
kritik, prevajalec in urednik
Pojdi nazaj

Kdo se oglaša?
Philippe Quesne: Farm Fatale

Zdi se butasto ponavljati (ampak vendarle bom in kasneje tudi pojasnil, čemu), da so grozeče in tudi obstoječe ekološke katastrofe ne zgolj ena najbolj vročih (pun intended) tem tega trenutka in da po logiki stvari to ne bodo prenehale biti. A v nasprotju s številnimi drugimi novinarskimi tematikami za njimi resnično stoji strašljiva napoved, ki je po svoji naravi kompleksna, vseobsegajoča in večplastna, obenem pa jo je izredno zagatno nadzorovati in reševati. Še posebej, ko vidimo, da je to obenem vprašanje, ki se glede na njegovo resnost in prisotnost v javnem prostoru pravzaprav rešuje prav nenavadno in bizarno počasi, kadar se to sploh dogaja.

Ker je (vse) to tako, se je vprašanje ekologije seveda močno poravnalo s sodobnim umetniškim izrazom, pa najsi gre za uprizoritvene umetnosti, likovno umetnost, literaturo, ne nazadnje tudi glasbo (posebej denimo v spektru etnomuzikoloških pristopov), arhitekturo ali kaj drugega. Odgovor na vprašanje, zakaj je to tako, se zdi enostaven: ne gre samo za potrebo po družbenem angažmaju, ki je blizu sodobnim zapovedim v polju umetnosti, temveč ekološka vprašanja močno vplivajo tudi na vprašanja o človeškem (kaj šele kakšnem drugem) stanju, zaznamujejo naš duhovni svet in kulturno podstat. Heck, v resnici zaznamujejo sam način produkcije umetnosti (to sem napisal, kot da je umetnost več kot vse drugo), kar je dobro vidno denimo v pisanju Amitava Ghosha, ki kot da ne verjame več v literaturo pred ekološko kataklizmo, ali denimo pri letošnji dobitnici in dobitniku Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, Anne Lacaton in Jean-Philippu Vassalu, katerih ekološki stav gre nekako tako: »ne ruši, če ni treba« in »ni treba graditi, če ni arhitekturno utemeljeno«. Odrast, skratka.

A če domača umetniška produkcija za temi trendi nekoliko zaostaja, je po drugi strani tovrstnih tujih primerov tako rekoč na pretek, s čimer postaja vprašanje ekologije pravzaprav stalnica mednarodnih gledaliških (in drugih) festivalov, bienalov itd. In zdi se, da pri tem obstaja tudi nekaj iktičnih mest: osnovni diskurz je najpogosteje (lahko celo rečemo, da upravičeno) katastrofičen; umetniška dela se v veliki meri napajajo iz konkretnih podatkov in primerov ter so posledično pogosto informativna; ekološko krizo pogosto povezujejo s kapitalizmom, pa tudi nepripravljenostjo politične in ekonomske elite za spremembe in naposled: pogosto kličejo k (nekakšni) akciji.

Vse navedeno velja v nekaterih razsežnostih tudi za Quesnovo postavitev Farm Fatale. V osnovi gre za distopijo, ki se odvija daleč naprej po premici ekoloških kataklizem (resnično moramo nehati govoriti o eni katastrofi, saj gre za proces), ko so ptice že izumrle (in jih je tako mogoče slišati samo še po radiu), majhne kmetije so praktično izginile in zamenjali so jih nekakšni industrijski obrati za pridelavo hrane. No, prav dosti več pa o tem svetu tudi ne izvemo, kar je tudi mogoč očitek ustvarjalkam_cem predstave, saj se zdi, da želijo vzpostaviti nekakšno okolje prihodnosti, a pri tem dobimo občutek, da umanjka še kakšna ključna koordinata.

Manj dvoumna je geografska umeščenost, ki tokrat ne zapade še enemu ekološko-umetniškemu tropu devastiranih pokrajin Afrike ali Južne Amerike, temveč se odvija tako rekoč tu, v Evropi, ki je signalizirana ne samo s provenienco režiserja, temveč tudi z izmenjevanjem jezikov v predstavi – angleškega (ki prednjači in služi kot lingua franca, torej mednarodni in manj lokalni jezik), francoskega in nemškega. Zanimivo, da so države, iz katerih ti jeziki izvirajo, tudi sicer med največjimi globalnimi onesnaževalkami, obenem pa se (relativno gledano) ponašajo z enormno količino obdelovalnih površin. Zdi se, da v logiki Farm Fatale ekološko vprašanje izide iz Evrope in se vrne v Evropo, kar je za evropsko občinstvo tudi nekako smotrno.

A nič od tega ni zares specifičen jezik predstave, četudi je morda do neke mere osnovni (ali drugače: Farm Fatale v nekaterih pogledih uporabi kliše). Je pa tega vendarle najti v zvrhani meri v nekakšnem poskusu tako rekoč postavljanja na glavo, pogojno rečeno celo karnevalizacije. Ta se izkaže kot pomemben element postavitve že v prvih minutah, ko spoznamo, da bomo spremljale_i pripoved štirih strašil (ki se jim kasneje pridruži še peto) s svojim radijskim programom in glasbeno zasedbo. Skratka, po okoljskih neprilikah so strašila, ker so ptice izumrle, pa tudi pridelka ni prav veliko, ostala brez pripisanega jim dela in poprijela za nove obveznosti. Prvi moment obrata je torej v dajanju glasu »nekomu drugemu«, denimo strašilom, ki so pravzaprav tista, ki na polju (torej na terenu) preživijo največ časa in so tamkajšnjim razmeram najbolj izpostavljena. Posledično tudi ne preseneti, da v eni od scen eno od strašil predlaga, da bi o t. i. gensko spremenjenih organizmih spregovorilo gensko modificirano korenje.

S tem obratom se Farm Fatale osredotoči na eno ključnih strukturnih težav pri poskusu spopadanja z ekološkimi vprašanji. Ne gre za to, kako ekologijo vključiti v »že obstoječe«, temveč kako na »že obstoječe« gledati skozi prizmo ekologije, ki jo v jeziku predstave prestavljajo povsem druge_i deležnice_ki kot sicer. V odnosu do okoljske katastrofe tako ni pravo vprašanje, kako postaviti industrijski obrat na vodovarstvenem območju, saj s tem še vedno govorimo z vidika (grobo rečeno) kapitala, namesto tega lahko skozi ekološko prizmo spoznamo, da industrijskega obrata na vodovarstvenem območju preprosto ne postavljamo. A ne gre za zgolj za spremembo v fokusu, ki jo ne nazadnje implicira že besedna igra v naslovu predstave, ki nas odvrne od šovinistične fantazme usodne ženske, v okviru kriminala vredne kakšne noir kriminalke, ter namesto tega povsem materialistično pripelje v jedro ekološkega problema (ali kriminala), temveč tudi nenavadno spremembo vsebine, ki jo je težko razbirati drugače kot dvoumno.

Strašila z grotesknimi maskami, ki jih tudi zunaj gledališča tu pa tam res vidimo na kakšnem strašilu, sicer pa so prej predmet pustovanja, namreč zaznamuje pootročena dikcija. Nastopajoče_i, katerih govor morda koga spomni na Telebajske, njihov čustveni svet pa na strašilo iz Čarovnika iz Oza, se tako izrišejo kot nekakšna izrazito prvinska, preprosta in ne posebej študiozna bitja. Pa vsebina? Tudi ta je ponekod pootročena, vendar se načeloma (ko komentirajo ekologijo) ujema z znanstvenim pa tudi laičnim konsenzom.

Kako si razlagati to režijsko potezo? Zdi se, da na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, zaradi česar je recepcija še toliko bolj izrazito odvisna od gledalstva. Če pristopimo negativno nastrojeno, morda zaznamo posmeh naravovarstvenim gibanjem, a se to zaradi vestnega sledenja že znanemu specifičnemu naboru dejstev ne zdi posebej utemeljeno. Je mogoče reči, da so ekološki problemi tako eklatantni, da jih lahko razume še (se opravičujem) najbolj butasto strašilo? Da o njih čivkajo ptice (ki jih ni več in jih strašila naganjajo)? Bi bilo mogoče reči, da so opozorila ekološke stroke samo strašila, torej slamnati možje? Gre morebiti zgolj za nekoliko trashy, kičasto in naivno estetiko brez posebnega vsebinskega pomena?

Osebno sem najbolj naklonjen interpretaciji, da gre za nekaj drugega, še en obrat, vreden Davida Fosterja Wallacea. Zdi se, da strašila posežejo po nekakšni novi iskrenosti, ki je prav mogoče prvi pogoj za naš govor o ekoloških vprašanjih in obenem tudi ena njegova temeljnih značilnosti (kam drugam pa naj umestimo How dare you? Grete Thunberg …). Tako strašila tvorijo neki novi modus, ki ga poleg iskrenosti tvori tudi občutek kolektivizma (skupaj delajo na radiu, imajo glasbeno zasedbo, sinonim za skupnost), s tem pa je zvezana še dojemljivost za ritualno, ki se najbolje izkazuje v prizorih, v katerih si dajo opravka z ogromnim jajcem, okoli katerega spletejo nekakšen obred, ki si ga je mogoče razlagati kot čaščenje novega življenja, rojstva, potenciala. Konec koncev ne izvemo, kaj se ima iz jajca sploh izvaliti, zaradi česar se to v logiki predstave izriše predvsem kot upanje, morda celo vera v dobro.

A kolikor igro, govor ter celotno zvočno podobe predstave zaznamujeta svojevrstna umirjenost in skladnost, je po drugi strani predvsem po vizualni plati v njej vendarle najti tudi nekaj (namernih) glitchev. Eden teh je plastična maketa prašiča, na katero je obešeno manjše glasbilo s tipkami (nisem ga videl najbolje), največji in najbolj v oči bijoči pa je konstrukcija v dveh etažah, ta še najbolj spominja na mobilni gradbeni oder, ki ga strašila pripeljejo na oder sredi predstave in se na njem odvije njen preostanek. Železna konstrukcija tako učinkuje kot nekakšen tujek, kot kršenje pravila (a ponuja prepričljivo gledališko estetiko), in ni naključje, da se prav na njej odvije tudi tisti del besedilne plati predstave, ki jo je prav tako mogoče razumeti kot tujek. Na videz dobrodušna in prijazna strašila prišlek – t. i. aktivistično strašilo, ki se jim pridruži nekoliko kasneje in podobno kot me_i šele med predstavo spoznava življenjsko okolje preostalih strašil – nagovarja k umoru kmeta na sosednji kmetiji, ki uporablja prijeme industrijskega poljedelstva in živinoreje; tako po začetnih zadržkih preostala strašila nekoliko omilijo svoja prepričanja o nenasilju.

Ker gre za praktično edini del zgodbe, ki predpostavlja agresijo (razen kolikor je ta vpisana v samo dejstvo živinoreje, ki ni zares posebej obravnavana, kar je predstavi tudi mogoče očitati), je ta toliko bolj pomenljiv. In vprašanje se odpre na povsem primernem mestu: je agresivno ravnanje proti agresiji prav tako agresija? Je agresija lahko legitimna politična taktika? Je agresija dejstvo, v katero prej ali slej zapade večina še tako miroljubnih gibanj?

A pri dejstvu agresije se zdi pomembneje nekaj drugega. Je agresijo mogoče v logiki predstave razumeti kot nekakšen totalni sestop v prvinskost? Seveda tu ne govorim o dvojici civiliziranost-neciviliziranost (ta umetni konstrukt je najpogosteje v vlogi sistematičnega in sistemskega zakrivanja agresivnih dejanj), temveč o sestopu v fizično sfero, ki jo predstavlja fizična odstranitev kmeta ali kar škodovanje kmetu, čigar dejanja so ena od srčik ekološkega zločina.

Tako se zdi, da Farm Fatale dobro zazna dva osnovna pojma, ki se venomer pojavljata ob vprašanju ekologije: regresijo, ki je morda celo nujna za obravnavo tovrstnih vprašanj, ter spremembo fokusa, ko naj o svojih okoliščinah spregovorijo strašila in gensko spremenjeni organizmi. Po drugi strani pa se zdi, da bi bila ponekod dobrodošla kakšna dodatna koordinata in kakšen korak naprej, ki bi vsaj nekoliko usmerila in zamejila možne interpretacije. Ob umetniških delih se tovrstna zahteva morda razbira kot nenavadna in nekoliko nasilna, vendar pa se Farm Fatale v svojem jedru zdi vendarle izrazito politična predstava, ki si v marsikaterem pogledu prizadeva za jasno sporočilnost.